Spoštovani! Do nadomestnih županskih volitev nas ločita še dva tedna, kampanja pa zaenkrat ni postregla… no, skoraj z ničemer. Kandidirati so sicer (večinoma) predstavili svoje programe, to pa je bolj ali manj to. V zadnjih desetih dneh kampanje se bo tempo sicer verjetno okrepil, zato navidezno mrtvilo lahko izkoristimo za oceno spletne pojavnosti kandidatov. Kar je – resnici na ljubo – tudi bolj ali manj standardna vaja, ki jo mediji izvajamo pred volitvami.
Človek bi si mislil, da bodo v času krize, v času, ko smo tako volivci kot strankarske blagajne utrujeni od, tako se zdi, neprestanih volitev, kandidati na veliko uporabljali splet in družbena omrežja, sploh tisti, ki niso med favoriti in se lahko šli neke vrste gverilsko kampanjo. Konec koncev skoraj vsi po tihem priznavajo, da ne gre samo za rezultat 25. marca, pač pa za srednjeročni projekt, ki se mu reče pozicioniranje na političnem zemljevidu.
Splošna ocena je komajda pozitivna. Nekateri kandidati imajo vsaj približno urejeno spletno predstavitev, še najbolj to velja za Zorana Jankovića in Vita Rožeja, ki na njunih spletnih straneh združujeta multimedijo, tekst in družbena omrežja. Mojca Kucler Dolinar, denimo, ima sicer skromno, a lično izdelano spletno mesto, na katerem pa boste zaman iskali povezavo do njenega volilnega programa.
Še hujša zgodba sta Matjaž Glavan in Miha Jazbinšek. Slednji je svoje spletno mesto, pravzaprav blog, nazadnje posodobil poleti leta 2010, medtem ko Glavan spletne strani sploh nima. Ima pa svoj profil na Facebooku in Twitterju, a je vse skupaj relativno uborno.
Razen Jankovića namreč nihče od kandidatov nima Facebook strani, ki je – za razliko od osebnega Facebook profila – vidna vsem in kot taka učinkovito ter poceni orodje za doseganje relativno velikega števila ljudi. Osebi profili so fina stvar in kažejo na to, da kandidat (oziroma kandidatka) na družbenih omrežjih jemlje resno in ne zgolj kot nujno zlo v času kampanje. A kot kaže, jim še vedno ni jasno, da na pol ali popolnoma zaprti osebni profili ne nagovarjajo nikogar. Da ne bo pomote. Lepo in prav je, da v svoj osebni krog na Facebooku ne spustimo ravno vsakogar (kar Katarino Kresal vprašajte), a naslednjega koraka, predstavitvene strani na Facebooku, ni naredil praktično nihče.
Še huje je na Twitterju. Pozitivna Slovenija oziroma Zoran Janković sta s profilom @ZoranDela, Jankovićevi tradicionalnemu »ne-odnosu« z računalniki navkljub, orala ledino v kampanji leta 2010. A pri tem je bolj ali manj ostalo. Račun je sicer aktiven, a po koncu vsake kampanje aktivnost močno upade, predvsem pa šepa dvosmernost komunikacije. Kako bo s tem pri Vitu Rožeju in Matjažu Glavanu, bomo še videli. Oba sta si Twitter računa odprla šele pred kratkim, pri čemer gre na prvi pogled Rožeju ažurnost bolje od rok. Glede na to, da sta na Twitterju tako SDS kot NSi ter vrsta njunih vidnih članov, bi na tem družbenem omrežju pričakovali tudi Mojco Kucler Dolinar, a zaenkrat nič ne kaže, da bo tako.
O ostalih kandidatih na družbenih omrežjih verjetno nima smisla razpravljati. Edini, ki bi si ga sploh lahko resno predstavljali pri njihovi uporabi je Miha Jazbinšek, pri čemer je že vnaprej jasno, da mu Twitterjevih 140 znakov nikakor ne bi zadoščalo.
Da ne bo pomote. Samo zaradi spleta oziroma družbenih omrežij nihče od kandidatov ne bo dobil volitev. Roko na srce, tistih 25. marca tudi izgubil ne bo nihče. Je pa žalostno – ali pa vsaj grenkobno zanimivo – da potem, ko je na Facebooku že tretjina Slovencev in ko se krivulja rasti števila slovenskih tviterašev že nekaj časa vzpenja pod kotom 45 stopinj – večina politikov ter njihovih komunikacijskih strategov splet in še posebej družbena omrežja obravnavajo kot »nekaj za zraven« in ne kot integralni del medijske prisotnosti, ne le v kampanji, pač pa skozi cel mandat, ne glede na to, ali so na oblasti ali daleč stran od nje.
Kdo ve, mora pa bo res konec sveta…
Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.